Uspavanje otroka ni nobena umetnost ali znanost, pa vendarle se zdi, da ima precej staršev s tem težave. Zakaj? Predvsem zato, ker ne morejo razumeti nekaterih mehanizmov, ki otroku pomagajo zaspati.
1. Otroci potrebujejo rutino
Dojenčki in malčki imajo radi, da se njihov dan odvija skoraj vsak dan enako. Tako si lažje vzpostavijo svoj notranji urnik, zaradi katerega natanko vedo, da na primer kopanju sledi spanje. Rutina se ne nanaša zgolj na čas, temveč tudi na prostor. Če otroka vsak večer ob sedmih položimo v posteljico, bo zadovoljen, če je ta posteljica vedno ista ter vedno na enakem kraju. Takoj, ko ga nameravate uspavati drugje, bo čutil, da nekaj ni prav ter se uprl, ali pa se mu bo zdelo novo okolje celo tako zanimivo, da se bo popolnoma zdramil.
2. Navajanje na samouspavanje
Novorojenčki običajno sami od sebe zdrsnejo v spanec, uspavanje otroka, ki se že bolj odziva na zunanje dražljaje, pa hitro postane naporno, če ga že od začetka ne navajamo, da se uspava sam. Prav zato je treba dojenčka vedno položiti v posteljico, ko je že zaspan, vendar še buden. Tako se bo navadil, da samostojno zaspi.
Če se bo navadil zaspati v očkovem naročju ali med dojenjem pri mamici, pa lahko zagotovo pričakujete težave.
3. Prijetno tesno
Dojenček je imel v maternici malo prostora, in ta občutek stisnjenosti oziroma občutek, da ga objema nekaj toplega, po rojstvu otroci pogosto pogrešajo. Pogosto jim pomaga, če jih pred spanjem zavijemo v rjuho ali tanjšo odejico, saj se tako spet spomnijo varnega občutka maternice.
4. Brez vizualne spodbude
Veliko staršev nad otroško posteljico namesti vrtiljak, ki je poln pisanih barv, a ta ni primeren za uspavanje otroka. Vrtiljak z živimi barvami in kontrasti naj otrok opazuje, ko se zbudi, nikakor pa ne pred spanjem – hitro mu je lahko stvar še preveč zanimiva.
5. Beli šum
Še en spomin na maternico, ki pomaga za uspavanje otroka je tako imenovani beli šum. V maternici je otrok slišal bitje materinega srca, pretakanje njenih telesnih tekočin, šumenje krvi, ter popačene in zamolkle zvoke iz zunanjosti. Na to ga lahko spomnite tudi sedaj – z belim šumom. Ja, to je tisti zvok, ki smo ga nekoč slišali ob izpadu televizijskih kanalov.
